SI  |  EN

Začetki

S čebelami sem se srečal v osnovni šoli. Zakaj me je pritegnil čebelarski krožek še danes ne vem natančno, vesel sem, da sem ga imel možnost obiskovati.

Doma nismo imeli čebelnjaka in tudi s čebelarji iz okolice se takrat nisem srečeval. Prvo srečanje s čebelami sem imel v čebelarskem krožku v OŠ Rimske Toplice. Ob šoli je bil čebelnjak s štirimi čebeljimi družinami, ki smo jih obiskovali v okviru čebelarskega krožka. 

Proti koncu osnovne šole sva z očetom postavila čebelnjak, prve družine in panje sem kupil od mentorja. Tako se je pričela moje čebelarska pot, ki traja več kot 20 let.

Čebele so me že na začetku močno navdušile. Pomembno je k temu dodal tudi dr. Janez Poklukar, ki me je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani vpeljal tudi v znanstveno področje čebelarstva. Vključil me je v organizacijo kongresa APIMONDIA 2003 v Ljubljani, v okviru katerega sem se seznanil z raziskovanjem čebel z različnih področij. Poleg tega sem takrat spoznal vodilne čebelarske znanstvenike, z mnogimi se srečujem še danes. Ta izkušnja je botrovala odločitvi, da sem študij nadaljeval na podiplomskem delu in da me danes čebele spremljajo tudi na poklicni poti.

Panjski sistem

Od začetka čebelarske poti sem preizkusil različne panjske sisteme, lokacije čebelarjenja in različne tehnologije. Čebelarstvo sem preselil od doma najprej v Rimske Toplice in na koncu na Pilštanj, v osrčje Kozjanskega, kamor sem se poročil, v čebelarstvu pa sedaj sodeluje celotna družina (poleg žene in otrok tudi tast in tašča).

Čeprav čebelarstvo zahteva relativno veliko časa, je to aktivnost, ki krepi telo in duha. Prinaša sprostitev in v določenih primerih tudi navdih za izzive s katerimi nas sooča življenje. Čeprav so me čebele v vseh letih že veliko naučile, se od njih še vedno učim, pogosto pa jih v njihovi organiziranosti in učinkovitosti preprosto občudujem.