Začetki

Doma nismo imeli čebelnjaka in tudi s čebelarji iz okolice se takrat še nisem srečeval. Prvo srečanje s čebelami sem imel v čebelarskem krožku v OŠ Rimske Toplice. Ob šoli je bil čebelnjak s štirimi čebeljimi družinami, ki smo jih obiskovali v okviru čebelarskega krožka. 

Proti koncu osnovne šole sva z očetom postavila čebelnjak, prve družine in panje sem kupil od mentorja. Tako se je pričela moje čebelarska pot, ki traja že več kot 25 let.

Čebele so me že na začetku močno navdušile. Pomembno je k temu prispeval dr. Janez Poklukar, ki me je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani vpeljal v znanstveno področje čebelarstva. Vključil me je v organizacijo kongresa APIMONDIA 2003 v Ljubljani, v okviru katerega sem se seznanil z raziskovanjem čebel z različnih področij. Poleg tega sem takrat spoznal vodilne čebelarske znanstvenike, z mnogimi se srečujem še danes. Ta izkušnja je botrovala odločitvi, da sem študij nadaljeval na podiplomskem delu in da me danes čebele spremljajo tudi na poklicni poti.

Čeprav čebelarstvo zahteva relativno veliko časa, je to aktivnost, ki krepi telo in duha. Prinaša sprostitev in v določenih primerih tudi navdih za izzive s katerimi nas sooča življenje. Čeprav so me čebele v vseh letih že veliko naučile, se od njih še vedno učim, pogosto pa jih v njihovi organiziranosti in učinkovitosti preprosto občudujem.